O NAS

Na stičišču poti, kjer si podajajo roke Brkini, reka Reka in Čičarija, trčimo na cesti, ki pelje proti slovenski obali in Trstu, krajevno oznako Harije.

 

Ni nam znano, če je po njej tovoril ljudski junak Martin Krpan, a iz virov gre razbrati, da so bili tukajšnji prebivalci nekdaj sila odvisni od bližnjega Trsta in Reke. Kdaj natančno je bila zgrajena harijska cerkev, še danes ne vemo. Z gotovostjo lahko le trdimo, da so imeli v vasi navado pobirati mitnino ob proščenju, praznovanju godu cerkvenega zavetnika. Posvečena je krščanskemu mučencu sv. Štefanu, ki goduje 26. decembra in velja za zavetnika številnih poklicev. Najbolj ga čislajo konjarji, zato imamo vsakega 26. decembra v letu »zimski shod« z blagoslovom konj in njihovih ponosnih lastnikov. V spomin na Štefanovo kamenjanje se je ohranil do dan današnjih dni običaj »Štefanovo lučanje«, obmetavanje z zrnjem žita, za zdravje, letino, srečo in od leta 1991 dalje, za domovino.

​

Oblasti so bile običaju včasih naklonjene bolj, včasih manj. Tudi takrat, ko je bilo povsem prepovedano, so se na svetnikov godovni dan zbirali konjarji pri maši in na ofru darovali za zdravje živine. Najbolj slavnega strejžnika smo premogli po letu 1880, ko je v vaški cerkvi ministriral Koćanou Lujze, bolj znan kot slovenski skladatelj Alojzij Mihelčič (1880-1975). Po njem si je društvo pred dvajsetimi leti nadelo svoje ime.

​

Okrogli jubilej je praznovalo v znamenju razmer, ki jih je letu narekovala epidemiološka slika, a zato nič manj prisrčno in iskreno, z osnovnim namenom povezovanja lokalnih prebivalcev, skrbjo do sočloveka, negovanjem starih običajev in navad, popisovanjem ljudskega izročila, ohranjanjem narečne govorice in tkanjem vezi v širšem slovenskem prostoru, med zamejci in izseljenci po svetu. Predvsem pa prenašanjem znanj in ljubezni do kraja na mlajše, da bodo znali ohranjati in spoštovati prizadevanja prednikov tudi v bodoče.